 ProZ.com translation contests » | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Source text in Italian 
 | Winning entries could not be determined in this language pair.There were 3 entries submitted in this pair during the submission phase. Not enough votes were submitted by peers for a winning entry to be determined.Competition in this pair is now closed. |
Entries (3 total) — Expand all entries
Ne vem, na kakšen način so moji šolarčki izvedeli za moj rojstni dan. V šolo so prišli praznično oblečeni in z darili v rokah. Eden mi je prinesel lepo pero, drugi mašno knjižico, tretji pušico, četrti lep šopek svežih rož. Pogled na vse to me je vzradostil in užalostil obenem. Vzradostil, ker me je vsako znamenje hvaležnosti in ljubezni teh dobrih otrok do srca ganilo, tako da se mi je vsaka žrtev zazdela čisto lahka. Užalostil, ker sem si mislila, da bi denar za te nakupe lahko uporabili za kaj pomembnejšega. Kakor koli že, vedro sem sprejela te ljube izraze naklonjenosti. En sam otrok, najrevnejši izmed vseh, mi ni podaril ničesar. A njegova zadrega in njegov otožni obrazek sta mi govorila o tem, kako je zaradi tega trpel. Poklicala sem ga k sebi in ko je prišel, sem ga večkrat stisnila v objem in poljubila. Opogumljen od teh nežnosti mi je ubogi otrok dal v roke majhen zavojček in sramežljivo stekel proč. Presenečena in radovedna sem ga odprla, ko me nihče ni mogel videti. V njem so bile ... uganite! ... tri kroglice sladkorja! Takoj sem ga spet poklicala k sebi. – Si vedel, da imam rada sladkor? sem ga vprašala z nasmehom. – Sem si mislil! Jaz ga imam tako rad! – In ti, sem nadaljevala ganjena, si gotovo vprašal mamo in … – Ne, gospa! je brž odgovoril, nič nisem vprašal. Vzel sem od svojega in ga shranil za vas … – Pa vendar … – Kadar mi babica pripravi kavo z mlekom, mi v skodelico vedno da dve ali tri kroglice sladkorja. Vzel sem jih proč … – In kava z mlekom? … sem vprašala z grlom, ki se mi je stiskalo od ganjenosti. – Popil sem jo grenko! Mario, moj mali Mario, kje si? Morda je tovarniški dim počrnil tvoj angelski obraz. Morda zdaj obdeluješ polja, kjer zori žetev in se v soncu sladi grozdje. Morda te bodo sprejele pustolovske ladje, kjer je delo še trše, upanje še bolj varljivo … A kar koli že si, delavec, kmet ali pomorščak, tvoje mesto je med plemenitimi srci, katerim ljubezen pomeni žrtev, odpoved in dolžnost. Mario, moj mali Mario, če bi lahko za trenutek stopil v mojo delovno sobo, bi videl veliko papirjev, veliko knjig in veliko okraskov; toda videl bi tudi, da pod majhnim steklenim zvonom hranim tri koščke sladkorja in ob njih ime in datum. | Entry #19147 — Discuss  0 — Variant: Not specified
| ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Likes (
Dislikes (Ne vem, kako, ampak moji sošolci so na nek način izvedeli, da sem imela tisti dan rojstni dan: videla sem jih prihajati v šolo z darilom v rokah in oblečene v praznične obleke. Eden mi je podaril elegantno nalivko, drugi mašno knjigo, naslednji delovno mapo, drugi spet lep šopek svežih rož. Ob tem pogledu sem bila potolažena in žalostna: potolažena, ker se me je kakršenkoli znak zahvale ali čustva s strani teh pridnih otrok dotaknil srca in se mi je zdelo vsakršno žrtvovanje lahko: žalostna pa, ker sem vedela, da bi jim denar, ki so ga porabili za te nakupe, lahko bolj koristno uporabili. Kljub vsemu sem vesela sprejela te presrčne dokaze ljubezni. Le najbolj reven otrok mi ni podaril ničesar: toda z njegovega zadržanega obnašanja in žalostnega obrazka sem sklepala, da je trpel. Poklicala sem ga in ko je bil ob meni, sem ga nekajkrat zapored stisnila k sebi in poljubljala. Moj ljubeč odnos ga je opogumil, zato mi je v roko stisnil zavitek in od sramu zbežal. Presenečena in radovedna sem ga odprla tako, da me ni nihče opazil. V zavitku so bile....uganite!..Tri krioglice sladkorja! Takoj sem ga poklicala, naj pride k meni. -"Vedel si, da mi je všeč sladkor?" sem ga z nasmeškom vprašala. --"Predstavljal sem si! Meni je zelo všeč!" --"In ti", sem ganjena nadaljevala,"si zanj najverjetneje prosil mamo in...." --"Ne gospa!" mi takoj odgovori, "nikogar nisem ničesar prosil; sam sem jih hranil, čisto sam...." --"Ampak vselej...." -"Babica mi, vsakokrat, ko mi ponudi kavo in mleko, pusti v skodelici dve ali tri kroglice sladkorja, da bi si lahko sladkal. Jaz sem sladkor odstranil...." --" Kaj pa kava in mleko?"... sem ga vprašala s cmokom v grlu. --"Grenko sem pil!" Mario, mali Mario, kje si? Morda je dim delavnic očrnil tvoj angelski obraz, morda sedaj obdeluješ polja, kjer žetev rumeni in zori, na soncu, trta, morda te bodo sprejele pustolovske ladje, kjer je delo tako težko, varljivo upanje, da .... Toda kdorkoli si, delavec, kmet ali človek z morja, je tvoje mesto med plemenitimi srci, za katere je ljubezen žrtvovanje, nesebičnost, dolžnost. Mario, mali Mario, če bi lahko za trenutek vstopil v moj mali kabinet, bi videli veliko papirja, veliko knjig, veliko ornamenta; in videl bi tudi, shranjene v majhnem steklenem zvonu, tri kroglice sladkorja, eno ime, en datum! | Entry #19606 — Discuss 0 — Variant: Not specified
|
Ne vem, na kakšen način, ampak moj scolarini so spoznali, da je ta dan moj rojstni dan. Videl sem jih prispejo na šoli s strankami in obleko z darilom v rokah. Kdo sem nosila elegantno pisalo, drugi malo knjigo mase, vsak od tistih, ki delajo, je lepa šopek svežega cvetja. Sem se tolažil in užaloščen ob pogledu: potolažili, ker vsak znak hvaležnosti in naklonjenosti, da sem prišel od tistih dobrih otrok dotaknil moje srce in me je rahlo mnenja vsako žrtvovanje: užaloščen, ker sem mislil, da denarja, ki ga je dala v teh nakupov, se lahko dodeli za več plemenito uporabo. Kakorkoli že, sem umirjeno sprejela te dragi demonstracije ljubezni. Edini otrok, najrevnejši, mi ne ponudi ničesar, ampak sramoval svojega obnašanje in njegov sad malo obrazu, ko sem trdil, bi moral trpeti. Poklical sem ga in ko sem imel zraven mene ga objel večkrat v svojih rokah, ga poljubljati. Spodbujati s temi boža, reveža vprašal me snop v rokah, in pobegnil sramotno. Presenečen in radoveden, sem ga odprl in nihče ni mogel videti. Tam so .... veš kaj! .. Tri žoge sladkorja! Poklicala sem ga nazaj desno stran od mene. - Ali ste vedeli, da mi je všeč sladkor? Vprašal sem, nasmejan. - Sem to mislil! Všeč mi je toliko do mene! - In ti, se je nadaljevala premaknili, boste zagotovo vprašal mamo in .... - Ne, gospa! takoj odvrnil, nisem prosil nikomur ničesar; Vam bo ohranil svoj ego, moj .... - Ampak še vedno .... - Babica, kdaj mi daje kava in mleko, vedno me spravi v Chicchera dva ali tri kroglice sladkorja za indolcirlo. Imam postavljeno sladkor .... - In kava in mleko ... sem vprašal grlo zaostrili. - L'ho je grenko! Mario, Mario Bros, kje si? Morda dim pocrnjene delavnice bodo imeli svoj angelski obraz, morda delate na tem biondeggia področjih, kjer je pridelek zrel in sonca, vijakom, morda boste dobrodošli ladij avanturo, kjer je delo tako težko, varljivo upanje, da .... Kdor pa si, delavec, kmet ali človek na morje, vaše mesto je ena najbolj plemenitih src, ki ji je ljubezen žrtvovanje, nesebičnost, dolžnost. Mario, Mario Bros, če boste za trenutek sem mogel priti v mojo sobo za študij, bi videli veliko kartic, veliko knjig, veliko Džidža-knacks; in tudi vi bi videli, hranijo v majhni stekleni zvon tri kepe sladkorja, ime, datum,! | Entry #22076 — Discuss 0 — Variant: Not specified
|
ProZ.com translation contests
ProZ.com translation contests offer a fun way to take a break from your normal routine while testing and honing your skills with fellow translators.
Contests overview
Professional translators (and some novices) take part in ProZ.com translation contests for fun, friendly competition and prizes.Propose a source text
Suggest and provide feedback on source texts for upcoming contests.Winners
See who has won previously.Statistics
See contest statistics.ProZ.com Translation Contests. Patent pending.
